2CV RAID AUSTRALIJA 2000
Pisati je za?el Ale? Matja? in nikoli ni dokon?al vsaj za na?o revijo ne ---
Ale? je en velik entuzijast in avanturist, ki poleg tega zna napisati tudi zanimive prispevke. Je pa problem da si za to nikoli ne vzame ?asa. Tako nam je poslal samo uvod v svojo Avstralsko avanturo. Nadaljevanja nismo v Citroen Biltenu nikoli do?akali. Ja ?koda. Mucy ima mogo?e na PC ju ?e kak?ne slike, ?e jih najde jih objavimo, ali pa ?e sre?ate Ale?a mu povejte, da lahko nam vsaj tale uvodni ?lanek polep?a s svojimi fotografijami.
Za mano je avantura, ki ji lahko brez vsakih pomislekov re?em ?ivljenjska. 10 000 KM avstralskih brezpotij po pre?udoviti raznoliki pokrajini, s spa?kom, za katerega sedaj vem, da zmore tudi nemogo?e. Govoriti o vtisih je te?ko, nabralo se jih je ogromno, predstavitev s sliko, ali besedo pa enostavno ne more prikazati meseca in pol pre?udovitih do?ivetij na na?in, kot je bil do?ivet v divjini. Potrebno je pa? priti sem in vse skupaj do?iveti, spoznati pokrajino in ljudi, ki so odprti in prijazni, u?ivati v brezmejnosti prostora, kjer se prav za vsakogar najde veliko zanimivega in pre?udovitega. Zanimiva je vsaka minuta, nova spoznanja si sledijo z dneva v dan in ni ga, ki ne bi kmalu ugotovil, da je ?ivljenje izjemno lepo, da je vsak dan ?udovit, da je vredno ?iveti in le to do popolnosti izkoristiti. Vo?nja po pesku, kamenju, luknjah, vodah ter tu in tam tudi asfaltu s prevoznim sredstvom, ki mu ne moremo re?i avto, temve? na?in ?ivljenja, je bila polna u?itkov, napolnila nas je z energijo, pa ?eprav je bila polna nevarnosti in pasti, ki so nas oblivale z adrenalinom. Dolgi kilometri so na spa?kih pu??ali sledi, popravil, manj?ih in ve?jih, je bilo kar nekaj, a kljub vsemu smo prav vsi dosegli cilj, tisti cilj, ki je bil na za?etku le velika, do tega trenutka neuresni?ena ?eja. Pripeljali smo do samega vrha Avstralije, do skrajnega severa Cape Yorka, ?e vedno neuresni?enega cilja ve?ine Avstralcev. Uspeli smo v popolnosti, uspeli smo z medsebojno pomo?jo, brez katere bi za marsikoga ?eleni cilj ostal le sanje, z medsebojno pomo?jo, ki je na?e prijateljstvo le ?e okrepila in ga naredila popolnega.
Idejo za udele?bo na Raidu sem dobil meseca januarja 2000, ko sem v na?em glasilu Spak zasledil informacijo. Oditi v Avstralijo je bila moja dolgoletna ?elja, to storiti s spa?kom pa seveda ?e dodaten izziv. Takoj sem naro?il in si ogledal videokaseto z Raida leta 1992, ter se v trenutku odlo?il, da grem v Avstralijo. Od kolega Primo?a ?E?KA sem kmalu dobil potrebne informacije ter naslov elektronske po?te organizatorja Raida, Stevea WEDELA v Avstraliji in zadeva je stekla. V upanju na odgovor sem poslal prvi E-mail, v katerem sem se predstavil kot ?lan Citroen kluba Slovenije in sku?al povedati kje Slovenija sploh je in kmalu dobil tudi odgovor. Bil sem zelo presene?en, saj je bil mo?akar izjemno navdu?en nad idejo, da se Raida udele?i tudi prvi Slovenec, kje je Slovenija pa je tako vedel, saj je bil na svetovnem sre?anju v Mariboru, leta 1995. Poslal mi je ogromno informacij o samem Raidu, kot tudi naslov spletne strani Raida in naslove elektronskih po?t udele?encev 2CV Raida Australia 2000.
Kmalu je bilo mo? ugotoviti da moje finan?no stanje ne dopu??a ?elene avanture, vendar nisem odnehal. ?elja je bila prevelika in trma premo?na. Najti je bilo potrebno sponzorje, ?asa pa ni bilo ravno veliko. Ker verjetno nih?e ne bi dajal denarja nekomu za dopust in u?ivanje v Avstraliji, sem dobil idejo, ki se je kasneje izkazala kot odli?na. Zadevo sem predstavil nekaterim medijem, ki so bili nad njo navdu?eni in ?e smo se dogovarjali za ?lanke, reporta?e, snemanja, dnevna javljanja in kasnej?e predstavitve, pot do sponzorjev in denarja pa je tako postala dosti la?ja. Odziv je bil ugoden in konec meseca marca sem poslal prijavo za Raid in s tem postal prvi slovenski udele?enec Raida po Avstraliji. Seveda s tem ?e ni bilo konec urejanja in priprav. Potrebno je bilo pripraviti spa?ka, ga oja?iti, priskrbeti rezervne dele, orodje za na pot, dobiti zimske gume dimenzij 145/15, ki so v Sloveniji redkost in sem jih tik pred zdajci dobil iz Italije od vedno prijaznega Sergija, za dostavo v Celje pa je poskrbel vsem znani Matija. Potrebno je bilo rezervirati in pla?ati letalski vozovnici, saj je ?el z mano, kot izku?en mehanik in poznavalec spa?kov tudi Ke?a. Po dolgem iskanju ugodnih cen in letalskih dru?b po celi Evropi, sem zadnji hip dobil let iz Dunaja za dve osebi, a so me kmalu po pla?ilu vozovnic obvestili, da je prostor le za enega. Ideja, da potujeva vsak s svojim letalom mi ni bila preve? v?e?, zato sem obupno iskal nove mo?nosti. S pomo?jo prijateljev sem naletel na Turisti?no agencijo Globtour iz Nove Gorice, ki mi je uredila vse potrebno in let do Avstralije in nazaj tudi sofinancirala. Spa?ka sem moral z ladjo poslati iz Nem?ije, saj je prevoz iz Kopra stal trikrat ve?. Kontejner pa? sprejme tri avte, cena pa je enaka tudi ?e je avto le eden. O urejanju papirjev in na?i birokraciji pa raje ne bom govoril, le toliko, da mi je vzelo ogromno ?asa. Seveda je bilo potrebno pripraviti tudi nekaj daril in reklamnega gradiva, kjer sta mi na pomo? prisko?ila tudi Citroen klub Slovenije ter Ob?ina Celje.
V Hamburg sem se odpeljal 1. junija in prevo?enih 1500 km ni za mojega spaka predstavljalo noben problem, kar pa ne morem trditi za svoj pritisk, ki so mi ga nad normalo dvignili ?e v Avstriji. Najprej sem takoj po prehodu ?ez mejni prehod Dravograd uletel na radar in pla?al 2000 ATS, nakar sem ?ez nekaj kilometrov ?e povozil avstrijskega ??eneta, skoraj zletel s ceste in se moral zopet zgovarjati z istima policistoma, tik pred Salzburgom pa so mi na parkirnem prostoru, kjer sem opravljal najnujnej?o potrebo ?e pokradli nekaj stvari iz avta (?otor, dve novi gumi, spalko in kanto za vodo). Zopet sem ?akal policiste, ki so vse skupaj popisali in porisali in se zaradi ?asovne stiske, ki je moj ?ivljenski sopotnik hitro odpravil naprej. V Hamburg sem pri?el 2. junija ob 19.00 pred dogovorjeno lokacijo, kar pomeni, da sem bil do minute to?en in ?e danes si ne znam razlo?iti, zakaj na kratke relacije vedno zamujam. Po?teno smo za?urali in naslednje jutro odpeljali svoje Citroen?ke v tamkaj?njo luko in jih prepustili dolgotrajni plovbi do Avstralije, v Slovenijo pa sem se vrnil z vlakom.
Kot je zame zna?ilno, sem tik pred odhodom za?el urejati ?e pla?ilne kartice in k sre?i zavil na Novo Ljubljansko banko, kjer je vse steklo brez problemov in so me kljub temu, da sem bil resni?no pozen, prav prijazno sprejeli in vse pravo?asno uredili. Seveda sem moral ?e na dan poleta postoriti nemogo?e, a mi je kot vedno, tudi to v glavnem uspelo. Prvega avgusta sta naju dekleti pospremili na letalo in avantura se je za?ela.Let je trajal dolgo, saj sva ?akala 9 ur v Londonu in 25 ur v Singapouru in kon?no, 4. avgusta ob 00.20 pristala na letali??u v Perthu, kjer sta naju pri?akala Anja AHRENS in Steve WEDELL. Ob?utkov ne znam opisati, saj takrat ?e nisem dojel, da sem v Avstraliji in da se je vse skupaj res za?elo. Vem le, da je utrujenost po dolgem letenju kar izginila, tako da smo klepetali ?e dolgo v no?. Pokazala sva nekaj slik z na?ih sre?anj, Ke?a pa tudi tiste s svoje delavnice, predstavila na? klub in povedala, da so Citroene tipa A izdelovali tudi v Sloveniji. Kot sva ugotovila kasneje, tega ni vedel nih?e. Spala nisva dosti, saj je bilo na ran?u, kjer sva bila, ?e nekaj spa?karjev, pa saj tako in tako v Avstralijo nisva pri?la spat.
Jutro je bilo de?evno, a vendar zanimivo, saj sva ?e takoj spoznala nove ljudi, udele?ence predraida. Greg, tudi eden od organizatorjev, pri katerem sva spala ?ivi v predmestju Pertha, v veliki leseni hi?i in prijetni okolici z veliko zemlje. Prvi sosed je oddaljen 7 km. Kmalu smo se odpeljali na drug ran?, kjer me je ?akal moj spa?ek. Prav lepo ga je bilo videti sredi travnika, pripravljenega na veliko preizku?njo. Seveda je v?gal s prve in sledilo je privajanje na vo?njo po levi. Par kiksov in zmede pri Avstralskih voznikih in ?e sem se navadil. Ke?a se je takoj po osnovnih nakupih lotil priprave slovenskega spa?ka za Raid 2000, pa ?eprav je ?e na za?etku veljal za enega najbolj?ih, saj je edini od evropskih spa?kov opravil tehni?ni pregled v Avstraliji brez problemov. Tudi zdravo in mo?no Amijevo podvozje je dalo vedeti, da so slovenski Citroeni dobri in ohranjeni. Sam sem obiskal prijatelja v Perthu, zve?er pa je sledila velika vrtna zabava pred za?etkom Raida. Bilo je dokaj hladno, saj je bila v Avstraliji ?e zima, vendar ob misli, da se naslednje jutro za?ne zares, mi ni bilo prav ni? hladno. Bilo nas je ?e ve? kot dvajset, samih prijetnih in veselih citroenarjev, imeli smo si kaj povedati, veselili smo se dolgo v no? in vsi komaj ?akali naslednje jutro, da bomo kon?no za?eli dolgo pri?akovani 2CV Raid Australia 2000.
Pisati je za?el Ale? Matja? in nikoli ni dokon?al vsaj za na?o revijo ne ---
Ale? je en velik entuzijast in avanturist, ki poleg tega zna napisati tudi zanimive prispevke. Je pa problem da si za to nikoli ne vzame ?asa. Tako nam je poslal samo uvod v svojo Avstralsko avanturo. Nadaljevanja nismo v Citroen Biltenu nikoli do?akali. Ja ?koda. Mucy ima mogo?e na PC ju ?e kak?ne slike, ?e jih najde jih objavimo, ali pa ?e sre?ate Ale?a mu povejte, da lahko nam vsaj tale uvodni ?lanek polep?a s svojimi fotografijami.
Za mano je avantura, ki ji lahko brez vsakih pomislekov re?em ?ivljenjska. 10 000 KM avstralskih brezpotij po pre?udoviti raznoliki pokrajini, s spa?kom, za katerega sedaj vem, da zmore tudi nemogo?e. Govoriti o vtisih je te?ko, nabralo se jih je ogromno, predstavitev s sliko, ali besedo pa enostavno ne more prikazati meseca in pol pre?udovitih do?ivetij na na?in, kot je bil do?ivet v divjini. Potrebno je pa? priti sem in vse skupaj do?iveti, spoznati pokrajino in ljudi, ki so odprti in prijazni, u?ivati v brezmejnosti prostora, kjer se prav za vsakogar najde veliko zanimivega in pre?udovitega. Zanimiva je vsaka minuta, nova spoznanja si sledijo z dneva v dan in ni ga, ki ne bi kmalu ugotovil, da je ?ivljenje izjemno lepo, da je vsak dan ?udovit, da je vredno ?iveti in le to do popolnosti izkoristiti. Vo?nja po pesku, kamenju, luknjah, vodah ter tu in tam tudi asfaltu s prevoznim sredstvom, ki mu ne moremo re?i avto, temve? na?in ?ivljenja, je bila polna u?itkov, napolnila nas je z energijo, pa ?eprav je bila polna nevarnosti in pasti, ki so nas oblivale z adrenalinom. Dolgi kilometri so na spa?kih pu??ali sledi, popravil, manj?ih in ve?jih, je bilo kar nekaj, a kljub vsemu smo prav vsi dosegli cilj, tisti cilj, ki je bil na za?etku le velika, do tega trenutka neuresni?ena ?eja. Pripeljali smo do samega vrha Avstralije, do skrajnega severa Cape Yorka, ?e vedno neuresni?enega cilja ve?ine Avstralcev. Uspeli smo v popolnosti, uspeli smo z medsebojno pomo?jo, brez katere bi za marsikoga ?eleni cilj ostal le sanje, z medsebojno pomo?jo, ki je na?e prijateljstvo le ?e okrepila in ga naredila popolnega.
Idejo za udele?bo na Raidu sem dobil meseca januarja 2000, ko sem v na?em glasilu Spak zasledil informacijo. Oditi v Avstralijo je bila moja dolgoletna ?elja, to storiti s spa?kom pa seveda ?e dodaten izziv. Takoj sem naro?il in si ogledal videokaseto z Raida leta 1992, ter se v trenutku odlo?il, da grem v Avstralijo. Od kolega Primo?a ?E?KA sem kmalu dobil potrebne informacije ter naslov elektronske po?te organizatorja Raida, Stevea WEDELA v Avstraliji in zadeva je stekla. V upanju na odgovor sem poslal prvi E-mail, v katerem sem se predstavil kot ?lan Citroen kluba Slovenije in sku?al povedati kje Slovenija sploh je in kmalu dobil tudi odgovor. Bil sem zelo presene?en, saj je bil mo?akar izjemno navdu?en nad idejo, da se Raida udele?i tudi prvi Slovenec, kje je Slovenija pa je tako vedel, saj je bil na svetovnem sre?anju v Mariboru, leta 1995. Poslal mi je ogromno informacij o samem Raidu, kot tudi naslov spletne strani Raida in naslove elektronskih po?t udele?encev 2CV Raida Australia 2000.
Kmalu je bilo mo? ugotoviti da moje finan?no stanje ne dopu??a ?elene avanture, vendar nisem odnehal. ?elja je bila prevelika in trma premo?na. Najti je bilo potrebno sponzorje, ?asa pa ni bilo ravno veliko. Ker verjetno nih?e ne bi dajal denarja nekomu za dopust in u?ivanje v Avstraliji, sem dobil idejo, ki se je kasneje izkazala kot odli?na. Zadevo sem predstavil nekaterim medijem, ki so bili nad njo navdu?eni in ?e smo se dogovarjali za ?lanke, reporta?e, snemanja, dnevna javljanja in kasnej?e predstavitve, pot do sponzorjev in denarja pa je tako postala dosti la?ja. Odziv je bil ugoden in konec meseca marca sem poslal prijavo za Raid in s tem postal prvi slovenski udele?enec Raida po Avstraliji. Seveda s tem ?e ni bilo konec urejanja in priprav. Potrebno je bilo pripraviti spa?ka, ga oja?iti, priskrbeti rezervne dele, orodje za na pot, dobiti zimske gume dimenzij 145/15, ki so v Sloveniji redkost in sem jih tik pred zdajci dobil iz Italije od vedno prijaznega Sergija, za dostavo v Celje pa je poskrbel vsem znani Matija. Potrebno je bilo rezervirati in pla?ati letalski vozovnici, saj je ?el z mano, kot izku?en mehanik in poznavalec spa?kov tudi Ke?a. Po dolgem iskanju ugodnih cen in letalskih dru?b po celi Evropi, sem zadnji hip dobil let iz Dunaja za dve osebi, a so me kmalu po pla?ilu vozovnic obvestili, da je prostor le za enega. Ideja, da potujeva vsak s svojim letalom mi ni bila preve? v?e?, zato sem obupno iskal nove mo?nosti. S pomo?jo prijateljev sem naletel na Turisti?no agencijo Globtour iz Nove Gorice, ki mi je uredila vse potrebno in let do Avstralije in nazaj tudi sofinancirala. Spa?ka sem moral z ladjo poslati iz Nem?ije, saj je prevoz iz Kopra stal trikrat ve?. Kontejner pa? sprejme tri avte, cena pa je enaka tudi ?e je avto le eden. O urejanju papirjev in na?i birokraciji pa raje ne bom govoril, le toliko, da mi je vzelo ogromno ?asa. Seveda je bilo potrebno pripraviti tudi nekaj daril in reklamnega gradiva, kjer sta mi na pomo? prisko?ila tudi Citroen klub Slovenije ter Ob?ina Celje.
V Hamburg sem se odpeljal 1. junija in prevo?enih 1500 km ni za mojega spaka predstavljalo noben problem, kar pa ne morem trditi za svoj pritisk, ki so mi ga nad normalo dvignili ?e v Avstriji. Najprej sem takoj po prehodu ?ez mejni prehod Dravograd uletel na radar in pla?al 2000 ATS, nakar sem ?ez nekaj kilometrov ?e povozil avstrijskega ??eneta, skoraj zletel s ceste in se moral zopet zgovarjati z istima policistoma, tik pred Salzburgom pa so mi na parkirnem prostoru, kjer sem opravljal najnujnej?o potrebo ?e pokradli nekaj stvari iz avta (?otor, dve novi gumi, spalko in kanto za vodo). Zopet sem ?akal policiste, ki so vse skupaj popisali in porisali in se zaradi ?asovne stiske, ki je moj ?ivljenski sopotnik hitro odpravil naprej. V Hamburg sem pri?el 2. junija ob 19.00 pred dogovorjeno lokacijo, kar pomeni, da sem bil do minute to?en in ?e danes si ne znam razlo?iti, zakaj na kratke relacije vedno zamujam. Po?teno smo za?urali in naslednje jutro odpeljali svoje Citroen?ke v tamkaj?njo luko in jih prepustili dolgotrajni plovbi do Avstralije, v Slovenijo pa sem se vrnil z vlakom.
Kot je zame zna?ilno, sem tik pred odhodom za?el urejati ?e pla?ilne kartice in k sre?i zavil na Novo Ljubljansko banko, kjer je vse steklo brez problemov in so me kljub temu, da sem bil resni?no pozen, prav prijazno sprejeli in vse pravo?asno uredili. Seveda sem moral ?e na dan poleta postoriti nemogo?e, a mi je kot vedno, tudi to v glavnem uspelo. Prvega avgusta sta naju dekleti pospremili na letalo in avantura se je za?ela.Let je trajal dolgo, saj sva ?akala 9 ur v Londonu in 25 ur v Singapouru in kon?no, 4. avgusta ob 00.20 pristala na letali??u v Perthu, kjer sta naju pri?akala Anja AHRENS in Steve WEDELL. Ob?utkov ne znam opisati, saj takrat ?e nisem dojel, da sem v Avstraliji in da se je vse skupaj res za?elo. Vem le, da je utrujenost po dolgem letenju kar izginila, tako da smo klepetali ?e dolgo v no?. Pokazala sva nekaj slik z na?ih sre?anj, Ke?a pa tudi tiste s svoje delavnice, predstavila na? klub in povedala, da so Citroene tipa A izdelovali tudi v Sloveniji. Kot sva ugotovila kasneje, tega ni vedel nih?e. Spala nisva dosti, saj je bilo na ran?u, kjer sva bila, ?e nekaj spa?karjev, pa saj tako in tako v Avstralijo nisva pri?la spat.
Jutro je bilo de?evno, a vendar zanimivo, saj sva ?e takoj spoznala nove ljudi, udele?ence predraida. Greg, tudi eden od organizatorjev, pri katerem sva spala ?ivi v predmestju Pertha, v veliki leseni hi?i in prijetni okolici z veliko zemlje. Prvi sosed je oddaljen 7 km. Kmalu smo se odpeljali na drug ran?, kjer me je ?akal moj spa?ek. Prav lepo ga je bilo videti sredi travnika, pripravljenega na veliko preizku?njo. Seveda je v?gal s prve in sledilo je privajanje na vo?njo po levi. Par kiksov in zmede pri Avstralskih voznikih in ?e sem se navadil. Ke?a se je takoj po osnovnih nakupih lotil priprave slovenskega spa?ka za Raid 2000, pa ?eprav je ?e na za?etku veljal za enega najbolj?ih, saj je edini od evropskih spa?kov opravil tehni?ni pregled v Avstraliji brez problemov. Tudi zdravo in mo?no Amijevo podvozje je dalo vedeti, da so slovenski Citroeni dobri in ohranjeni. Sam sem obiskal prijatelja v Perthu, zve?er pa je sledila velika vrtna zabava pred za?etkom Raida. Bilo je dokaj hladno, saj je bila v Avstraliji ?e zima, vendar ob misli, da se naslednje jutro za?ne zares, mi ni bilo prav ni? hladno. Bilo nas je ?e ve? kot dvajset, samih prijetnih in veselih citroenarjev, imeli smo si kaj povedati, veselili smo se dolgo v no? in vsi komaj ?akali naslednje jutro, da bomo kon?no za?eli dolgo pri?akovani 2CV Raid Australia 2000.


